Dec 31 1969
Delova komentatorja sta v uvodu začela z obiskom hrvaškega premiera Andreja Plenkovića pri Angeli Merkel in odzivom hrvaškega tiska, ki »interpretira dogodek kot brezkompromisno podporo nemške strani pravičnemu boju hrvaškega ljudstva za razmejitev v Piranskem zalivu«. »Po poslušanju izjave nemške kanclerke nisem imel občutka, da bi ta prav zelo navdušeno sprejemala hrvaško stališče,« ugotavlja Ali Žerdin. Merklova je govorila o problemih, ki jih je treba rešiti. Iz njene izjave pa je bilo tudi prepoznati, da naša soseda nima le enega, ampak najmanj dva problema, drugi je mejni spor z Bosno in Hercegovino. Iz tega bi se dalo sklepati, da Hrvaško pravzaprav poziva, da te probleme reši – ni pa bilo razpoznavno, kako naj te probleme reši. Janez Markeš opaža, da se Merklova v tem srečanju ni nameravala pretirano ukvarjati z arbitražnim sporazumom. »Jasno pa je, da se hrvaška diplomacija zelo trudi, da bi svoje travme zapakirala v neke velike teme in javno mnenje obrnila politiki v prid, kar se kaže v tradicionalnem hrvaškem tisku.« »Sporočilo, ki bi ga sam potegnil iz tega, je, da bi morali v slovenski politiki zvoniti z zvonci, ker se tam nekaj dogaja,« ugotavlja Markeš, medtem pa se pri nas v zvezi s tem ne dogaja nič. Ni prepričan, ali je Miro Cerar kot nekdanji predsednik vlade in zunanji minister kos tej nalogi. Nekako sta nas hrvaški tisk in Plenković opozorila na to, da se ne sme spati. Markeš ugotavlja, da želi Merklova z neko »inteligentno« politiko nevtralizirati širše probleme Evrope tudi nasproti Ameriki – kaže se, da bo Nemčija zelo motivirano poskušala priti do najvišjega položaja v evropski komisiji. Navezala sta se tudi na druge sorodne teme: od Salvinija in Erdoğana do vprašanja demokracije, svobode medijev, Trumpa … Omenila sta tudi novo vlado, ki je danes podpisala koalicijsko pogodbo. Po njunem bi se morala nova vlada čim prej začeti ukvarjati tudi z vprašanjem meje oziroma arbitražo.